V sijaju osupljive zmage, ko noge gorijo od mlečne kisline in duh poleti na krilih endorfinov, večina prvakov pričakuje val občudovanja. Za Tadeja Pogačarja, soncem prekaljenega čudežnega dečka kolesarstva, je bilo praznovanje ob nedavni zmagi resnično veličastno. Toda na robovih vsega navdušenja se je znova pojavil znan, strupen val sovražnih komentarjev na družbenih omrežjih – in tokrat ga je vse težje ignorirati. Človek, znan po večnem nasmehu in napadalnem slogu, je po poročilih »močno razburjen« in razmišlja o koraku, ki ga le redko naredi sodobni športnik – o popolnem odhodu z družbenih omrežij.
To ni zgodba o kolesarju, ki bi popustil pod pritiskom zahtevnega vzpona. To je zgodba o športniku, ki se sooča z nenavadnim paradoksom digitalne dobe: platforma, ki ga neposredno povezuje z navijači, hkrati odpira vrata manjšini anonimnih zlorabljalcev. Napadi, ki pogosto ciljajo na njegovo partnerko Urško in ekipo, se z vsakim uspehom še okrepijo. Zmaga ni več le zmaga – postane sprožilec za nov val sovraštva s strani tekmečevih navijačev, kavč-kritikov in spletnih trolov.
Za Pogačarja, kolesarja, katerega prepoznavnost temelji na veselju in čisti ljubezni do športa, je ta nenehna negativnost še posebej boleča. Človek, ki se nasmehne med 100-kilometrskim samostojnim pobegom, zdaj z grenkobo gleda v zaslon svojega telefona. Čustvena cena postaja vse bolj očitna. Biti »razburjen« po zmagi pomeni, da je tvoj trenutek vrhunske potrditve zastrupljen. Ko se podelitev konča, ko se šampanjec razprši, pride trenutek, ko moraš med iskrenimi čestitkami prebirati tudi najhujše žalitve.
Razmišljanje o umiku z družbenih omrežij je zato zelo pomenljivo. Za današnje športnike te platforme niso zgolj hobi – so ključni del njihove prepoznavnosti, način gradnje osebne znamke in povezave s sponzorji. Odhod je žrtev. Sporoča, da je duševni mir, potreben za vrhunske dosežke, vrednejši od katerega koli tržnega kazalnika. Je dejanje samozaščite v ekosistemu, ki prepogosto pozablja, da se za čelado in sončnimi očali skriva človek.
Predstavljajmo si posledice. Če eden najbolj priljubljenih in uspešnih športnikov današnjega časa oceni spletno okolje kot preveč strupeno, kaj to pove o zdravju navijaške kulture v kolesarstvu? Pogačarjev morebitni odhod ni znamenje šibkosti, temveč močan opomin. Sporoča, da je hrup iz senc postal glasnejši od bučnega navijanja v gorah.
Zdaj se zastavlja vprašanje – ne le, ali bo Pogačar pritisnil gumb »izbriši«, temveč tudi, kaj bo naredilo kolesarstvo kot šport. Bo zaščitilo svoje najsvetlejše zvezde pred neizprosnimi napadi ali bo nemo opazovalo, kako jih digitalna zloraba izriva s platform, ki so pomagale rasti priljubljenosti športa?
Na koncu bi lahko odločitev o umiku z družbenih omrežij postala Pogačarjev najbolj strateški napad v karieri. Bil bi čist rez, ki bi mu omogočil, da svojo energijo znova usmeri tja, kamor resnično spada – na kolo, proti tekmecem in v čisto, neokrnjeno radost dirke. In morda bi se prav iz te tišine rodil še močnejši prvak.
Leave a Reply